Medij: Delo Avtorji: Jakše Luka Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ozadja Datum: 20. 01. 2014 Stran: 11
Intervju s Cirilom Dragonjo Zadnji predsednik uprave Factor banke, preden je dobila prisilno vodstvo, se še vedno ponoči zbuja in se sprašuje, zakaj se je Banka Slovenije odločila za tako drastičen ukrep. Čeprav pravi, da od odgovornosti ne beži, nepravilnosti ne prizna. Banko, ki po njegovem ni tako slabo poslovala, so dotolkli kriza, pritiski iz EU in nepremičninski projekti.
Menda vas je ukrep Banke Slovenije, da Factor banko pošlje v likvidacijo, presenetil?
Bilo je presenečenje. Factor banka je poslovala dvajset let, vse do 2011. z dobičkom. Financirali smo se iz depozitov pravnih oseb, z izdajanjem obveznic in zadolževanjem pri bankah. Poslovali smo vsaj tako transparentno kot druge banke. Nikoli nismo imeli kakšnih odredb Banke Slovenije, razen zadnji dve leti, pa še te niso bile pomembne. Do krize nam je šlo dobro, po letu 2011 pa so se trendi obrnili navzdol.' Deloma tudi zaradi nekaterih odločitev slovenskih finančnih in monetarnih oblasti, ki so ocenile, da je ključna težava kreditni krč. Država se je zato zadolžila in denar za likvidnost naložila v banke. Drugi ukrep pa je bila jamstvena shema, katere namen je bil, da bi tudi malo bolj rizična podjetja lahko prišla do kreditov. Predpostavljalo se je, da bodo banke spet začele dajati posojila. Takrat ni prevladala ocena, da je problem kvaliteta aktive bank in kapital bank. V nasprotju z nami so v tujini takoj začeli dokapitalizirati banke in ustanavljali slabe banke. Z dokapitalizacijo državnih bank smo zamudili in to je negativno vplivalo na vse banke.
Zelo pomembno je bilo tudi dogajanje okoli rušenja bonitete NLB, ki se je leta 2009 lotila intenzivnega čiščenja svojega portfelja. Ne pravim, da ni bilo potrebno, ampak to bi lahko izvedli bolj pragmatično, da ne bi tako prestrašili finančnih trgov. Ko smo takrat povpraševali po denarju na tujih trgih, smo dobili odgovor, da dokler ne bo jasna situacija z NLB, za nas ni denarja. Menim, da smo vsi skupaj, regulator, država, bančniki, podcenjevali situacijo. Za Factor banko je to pomenilo, da smo zelo hitro morali vračati kredite tujim bankam in zapadle obveznice, oboje brez možnosti refinanciranja.
Ali za Factor banko obstaja drugačna rešitev od te, ki poteka?
Predvsem obstaja cenejša. Nikoli sicer nisem delal kot regulator, zato težko komentiram. Mislim, da gre za širšo zgodbo. V Evropi je čutiti pritisk ECB pritiska, da se zmanjša število bank. Tako je bilo v Grčiji, na Cipru ...
Cenejša rešitev, pravite. Mislite na dokapitalizacijo?
Ceneje bi bilo kakorkoli ohraniti banko delujočo, četudi bi jo doleteli izredni ukrepi in menjava uprave. Če bi jo dokapitalizfrali in bi večinski delež prevzel nov lastnik, bi bilo to gotovo ceneje, ker delujoča banka nima takšnega pritiska na aktivo. Problem je, da je v trenutku, ko razglasiš, da banko prisilno zapiraš, njena aktiva vsaj 30 odstotkov manj vredna. Saj vidite, kako se borijo na DUTB, da bi premoženje upravljali 15 let, ker vedo, da je pritisk na vrednost aktive večji, če bo to obdobje samo petletno.
Dobro, ampak zakaj se je banka znašla v položaju, da je vmes posegla Banka Slovenije?
Naša temeljna napaka je bila, da nismo prenehali financirati podjetij. Leta 2010 smo prosili za državno garancijo za zadolžitev v višini 100 milijonov evrov in ta denar posodili svojim komitentom. Menili smo, da je treba v krizi podpreti komitente oziroma še naprej kreditirati podjetja. O tem se nič ne piše, tudi komitenti se ne oglašajo, kar sicer razumem, zakaj bi si pa delali težave. Večina drugih bank je začela radikalno zmanjševati kredite.
Koliko je ta zgodba povezana s sesedanjem imperija Autocommercea, ki je 40-odstotni lastnik banke?
Ne razumem, zakaj bi bilo to povezano. Autocommerce pri nas ni bil tako zadolžen, da bi bila to lahko povezava. Bil je velik lastnik, imel je večino v nadzornem svetu, vendar se v dnevno poslovanje banke ni nikoli vtikal. Teza, da je bila Factor banka zanj samopostrežna, nima nobene osnove.
Koliko pa je bil zadolžen pri vas?
Malo. Autocommerce par milijonov evrov, Protej je imel eno majhno posojilo, vendar kvalitetno zavarovano. Protej je financirala NLB.
Za 60 milijonov evrov posojila naj bi zastavili delež ACH v Factor banki.
Tega ne vem, ampak za nas bi to pomenilo le, da bi se spremenila lastniška struktura. Dopuščam, da je kdo hotel skozi banko rušiti ACH, vendar tega ne vem. Če je to razlog, je pa res vse skupaj predrago.
Factor banka pod prisilnim vodstvom se je zdaj usedla na 10-odstotni delež Vere Mihatovič v Proteju, družbe, ki obvladuje ACH. Kako je lahko nekdanja nadzornica oktobra 2012 dobila 1,1 milijona evrov posojila oziroma pod kakšnimi pogoji?
Tega posojila zaradi statutarnih določb ni mogla takoj zavarovati neposredno z deležem v Proteju. Dala je osebne menice in se že tedaj obvezala držati delež prost bremen in takoj, ko bo možno, urediti zastavo deleža v korist banke.
Se vam ne zdi nič sporno, da je dobila ta kredit?
Odobren je bil po komercialnih pogojih. Vprašanje je lahko samo, ali je ustrezno zavarovan in servisiran.
Najbrž ni, če so se usedli nanj.
Kolikor vem, ga je odplačevala. Res pa je, da je to dolgoročen kredit in da se v prvem obdobju odplačujejo samo obresti.
Katere pa so slabe zgodbe z lastniki?
Primeri, ko smo jih podpirali pri raznih naložbenih projektih, na primer na Cipru. Slaba je zgodba s skupino Aktiva (Darko Horvat, op. p.) oziroma podjetjem CG Invest, vendar o tem ne morem veliko govoriti, ker je vpletenih še veliko drugih bank. Odkar sem bil predsednik uprave, smo imeli z njimi veliko sodnih sporov in poskusov izterjav. Niso se več obnašali kot lastnik, pa tudi posojil niso vračali.
Koliko pa so izpostavljeni do Factor banke?
Za ogled celotnega intervjuja kliknite tukaj.