Rajski vrt SDH
NatisniMedij: Večer Avtorji: Lahovnik Matej Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah Rubrika / Oddaja: Pogledi Datum: 30. 10. 2015 Stran: 11
Zamenjave na čelu državnega SDH niso presenečenje, saj upravlja z okrog 11 milijardami evrov državnega premoženja, in slej ko prej je bilo pričakovati, da bo aktualna politika v organe upravljanja tega ekonomskega "monstruma" postavila svoje ljudi. Čas za takšne kadrovske menjave je idealen. V kaosu begunske krize, v katerega počasi, a zanesljivo tone država, so tovrstne kadrovske zadeve veliko manj odmevne. Vladnim spin doktorjem tako sploh ni treba ustvarjati dodatnih "spinov", s katerimi bi preusmerili pozornost javnosti od dogajanja v Slovenskem državnem holdingu.
Bolj kot imena starih in novih upravljavcev državnega premoženja je močno sporen in problematičen način menjav. Če je vladajoča politika za zamenjave v slabi banki našla dober povod, pa se ji ga v primeru SDH sploh ni več zdelo vredno iskati. Nadzorni svet SDH bi, ker gre za državno institucijo, ki upravlja z 11 milijardami državnega premoženja, moral kakršnekoli menjave javno in jasno utemeljiti. Nadzorniki si popolnega ignoriranja javnosti ob zadnjih kadrovskih posegih v resnih državah ne bi mogli privoščiti, saj je takšna praksa povsem v nasprotju z izjavami o transparentnosti upravljanja z državnim premoženjem. Navsezadnje je premier Miro Cerar na oblast prišel z obljubami o popolni transparentnosti vladanja. Če se Cerarju, Mramorju in drugim ne zdi potrebno, da nadzorniki upravljanja z državnim premoženjem javnosti pojasnijo merila za presojanje uspešnosti uprave in seveda predvsem tudi krivdne ali nekrivdne razloge za menjave, potem je vprašanje, kaj pravzaprav razumejo s transparentnostjo vladanja. Smešno in zgovorno je, da vlada in ministrstva po eni strani do zadnjega evra pojasnjujejo račune za reprezentanco v višini nekaj sto ali tisoč evrov, ko gre za državne milijarde, pa se jim ne zdi vredno pozvati nadzornikov SDH, ki so jih navsezadnje sami imenovali, da bi javno, pregledno in z merili utemeljili razloge za kadrovske menjave širši javnosti.
V primeru zamenjav iz nekrivdnih razlogov lahko pride tudi do nemajhnih odpravnin ali pa zagotovitev nadomestnih služb, oboje pa ima javnofinančne posledice. V času, ko v vladi še vedno izpostavljajo pomen varčevanja v vseh segmentih javnega sektorja, je vsaj nespodobno, da ne razkrijejo, za kakšen način razrešitve je šlo. Kadrovske rošade V DUTB in SDH pa kažejo še na dve bistveni zadevi. Prva je, da predstavniki države v organih upravljanja niso sposobni postaviti tehtnih in oprijemljivih meril za vrednotenje dela upravljavcev državnega premoženja. Če bi bili, potem tudi z utemeljevanjem razlogov za zamenjave ne bi imeli težav. Zdi se, da vsem ustreza, še najbolj pa seveda aktualni politiki, da merila uspešnosti niso jasno opredeljena. Nadzorniki bi tako na primer lahko kot enega izmed razlogov navedli prenizko donosnost upravljanja z državnim premoženjem, seveda pa bi se s tem ujeli v past, da bi k uspešnejšemu poslovanju z jasnimi merili zavezali novo upravo.
Zasebni lastniki postavljajo specifične, merljive, relevantne in časovno opredeljene cilje. V državnih podjetjih in bankah pa je to še vedno prej velika redkost kot pa pravilo. Ce se tega ne držijo niti državni nadzorniki na vrhu piramide upravljanja, kako je potem mogoče pričakovati, da se bodo načel dobrega gospodarjenja držali vsi drugi. Druga, še pomembnejša stvar pa je, da nadzorniki in uprave državnih podjetij za svoja dejanja ne prevzemajo nobene odgovornosti. Pravzaprav se tudi sami zelo radi izgovarjajo na politiko vedno, kadar želijo zmanjšati svojo odgovornost, čeprav so po zakonu o gospodarskih družbah prav člani uprav in nadzorniki za vse svoje odločitve tako odškodninsko kot tudi kazensko odgovorni. Žal je Slovenija tudi glede prevzemanja odgovornosti članov uprav in nadzornikov nekaj posebnega. Tudi največji poznavalci slovenskega korporacijskega upravljanja bi namreč težko našteli nekaj primerov obsodilnih tožb nadzornikov ali članov uprav zaradi nevestnega dela. Če pa do tega že pride, pa se slej ko prej zgodi kakšen osebni stečaj, tako da se obsojeni poslovnež znajde na navidezni beraški palici, in upniki mu nimajo česa vzeti.
V takšnih razmerah povsem neučinkovitega pravosodnega sankcioniranja gospodarskega kriminala nas zato ne bi smelo presenetiti, da je slovensko okolje pravi humus za netransparentno delovanje nadzornikov in uprav državnih podjetij. Mnogi pravijo, da je politika žena slabega slovesa, državna podjetja in banke pa kot nekakšen bordel, v katerem opravlja svojo dejavnost. Pri tem je nerodno le to, da račun za vse skupaj na koncu plačajo vsi davkoplačevalci, koristi pa gredo posameznim interesnim omrežjem. Mnogi lobisti in vplivneži iz ozadja vidijo v slabi banki in v SDH dva rajska vrtova, kjer bi se lahko mirno pasli, ne da bi za to komurkoli odgovarjali.
V naslednjih mesecih bo zato zanimivo spremljati, kakšna bo politika upravljanja z državnim premoženjem v posameznih tudi najbolj razvpitih primerih. Zelo hitro se bo pokazalo, kdo so največji zmagovalci zadnjih menjav v slabi banki in v SDH. Ne smemo zanemariti, da gre za ključno posttranzicijsko obdobje, v katerem se znova mešajo in delijo karte ekonomske moči in vpliva v naši družbi.
Zelo hitro se bo pokazalo, kdo so največji zmagovalci zadnjih menjav v DUTB in SDH
