Inženirji - vrsta, ki izumira
NatisniMedij: Delo - Sobotna priloga Avtorji: Trček Denis Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga Datum: 16. 10. 2010 Stran: 15
Nujnost holistične izhodne strategije
Slika stanja, v katerem seje znašla Slovenija, se kristalizira. Javne polemike so bile koristne, mediji so opravili svojo vlogo. Stvari konvergirajo, ustrezne odločitve postajajo možne, pravzaprav nujne, in bodo za dolgo določile našo usodo. Mozaik izhodne strategije potrebuje še nekaj ključnih elementov in nekaj teh bo, upam, dovolj utemeljeno dodala pričujoča analiza. Mišljena je dobronamerno brez želje po (cumini sector) replikah. Še to, v uvodu sledijo nekoliko poenostavljena dejstva, a ne zaradi podcenjevanja bralca, nasprotno! Razlog je celovito podajanje analize do zadnjega stavka. Danes merimo razvitost družbe z bruto domačim proizvodom (čeprav to merilo počasi izgublja izključno veljavo).
Fizikalni zakoni še vedno neusmiljeno vladajo temu svetu, tudi ekonomskemu. V tipični razviti družbi, na primer v ZDA, je kak odstotek populacije zaposlen v primarnem segmentu, kakih dvajset odstotkov v industriji, preostalo je »nerealni« sektor. Da struktura stoji, morata biti prva dva segmenta dovolj tehnološko napredna, da s svojo produkcijo nosita družbeno nadstavbo. In ko država ustvari večino BDP s storitvami, jo tipično uvrstimo med razvite. To je z nekaj uradnega pompa Slovenija dosegla leta 1995 in se potem sidrala med razvitimi; pri tem pa je dodana vrednost že v devetdesetih pretežno upadala. Z osvoboditvijo denarja od realne (na primer zlate) osnove, knjižnim denarjem itd. so se gornje relacije zameglile in ustvarjeni so bili pogoji za zablode ter manipulacije, na primer, da je denar Akcija, da ga je dovolj in gaje treba le pobrati.
Globalizacija nas sooča z absolutnimi mejami nosilnosti planeta, zato jedro teh manter postaja enostavno vidno - to je tako ali drugačno prerazporejanje materialnih dobrin. Nič novega v osnovi, to so vedeli tako ekonomisti laissez-faire kot Mara, enako uspešno pa nihče od njih ni našel rešitev za anomalije. Očitno trg potrebuje naravnega sovražnika, to je državo - in obratno. Kot argument podajmo danes superiorno strukturo, kitajski etatistični kapitalizem. Zdaj pa k naši situaciji. Inženirji, in to v realnem sektorju V prispevku Brez sprememb koncepta ni poti iz revščine (Sobotna priloga Dela, 25. 9. 2010) so decidirano podani koraki, potrebni za razvojni preboj. Nekaj stvari je sicer diskutabilnih, rdeča nit pa prepričljivo drži - potrebujemo inženirje, in sicer v realnem sektorju.
Nujnih pa je še nekaj elementov, da bodo predlogi imeli ustrezno podporno okolje, sicer bodo propadli. Prof. Trstenjak je poudarjal, da je človek celovito in simbolno bitje, in tu imajo naši družboslovci možnost močnega prispevka v dobro družbe. Kako? Najprej prva plat medalje. Erozija vrednot je vodila do tega, da je bilo mogoče s prerazporejanjem slovenske ekonomske akumulacije preteklih desetletij obogateti in pridobiti ugled tako, da je bila dodana vrednost prej kot ne umetna kategorija.
Podajmo nekaj tipičnih evolucijskih modelov naših podjetij. Ena vrsta je v glavnini v realnem sektorju, zaposluje več tisoč ljudi in predstavlja steber naše ekonomije. Za rast do točke, ko je tržna vrednost podjetja nekaj sto milijonov evrov, je to potrebovalo desetletja trdega dela. Lastništvo je korektno razpršeno, opazen del prihodka je uresničen na zahtevnih trgih. Drugi tip podjetja je v storitvenem segmentu in je nastal pred približno desetimi leti. S pridobivanjem certifikatov, izrivanjem malih delničarjev, manevri, kot so navidezni posli, parkiranje delnic ..., in končno prevzemi je prišlo do velikosti, ko zaposluje od sto do nekaj tisoč ljudi ter je po tržni vrednosti primerljivo sprvim. Tretja vrsta podjetja je križanec prvih dveh. Korenine so podobne prvi, nadaljnja rast in razvoj pa drugi vrsti, kjer dodatno igrajo vidno vlogo krediti - banke so sploh zanimiv igralec -, dodeljeni na podlagi zastave premoženja, ki ni bilo v lasti zastavljavca.
V tem krogu so ključen vzvod še paralelna podjetja zastavljavcev. Zdaj pa druga plat medalje. Eden gonilnih stebrov našega gospodarstva, Gorenje, inženirju začetniku lahko zagotovi okrog osemsto evrov plače, dobremu inženirju pa okrog tisoč. To ni obtoževanje - Gorenju in sorodnim podjetjem dolgujemo to, da država sploh še pluje. Seveda bo šel tak inženir hitro drugam, denimo v finančni sektor ali javno upravo. Lahko pa se bo potencialni inženir premislil že prej in študiral ali menedžment ali ekonomijo. Tretja možnost je, da bo po diplomi nadaljeval študij na teh smereh. To je ena pot ponora inženirjev. Zatem je za mnoge boleča točka produkcija inženirjev.
Če gledamo srednješolski uspeh pri vstopu v visokošolsko izobraževanje, so inženirski kandidati šibkejši od tistih, ki se vpišejo na preferirane družboslovne smeri. Menim, da ta situacija ni nujno slaba. Množica najboljših maturantov, ki se dandanašnji tipično ne vpisujejo na inženirske smeri, velikokrat izgori ali zatone kako drugače. Ne trdim, da so za inženirje primernejši tisti z malce nižjimi ocenami; temeljite tovrstne študije ne poznam. Pomembne pa so sposobnost ustreznega načina razmišljanja, fokusirana vztrajnost, želja po konkretnih rešitvah, inventivnost, inovativnost, komunikativnost, timska naravnanost - temu Američani posrečeno rečejo »drive«.
Lahko pa v prihodnosti postane problem visokošolski kader, ki izobražuje za inženirske poklice. Iz izkušenj pri pripravi in ocenjevanju visokošolskih programov vem, da kakovostnega celovitega inženirskega programa računalništva in informatike ni mogoče narediti na več kot dveh, pogojno treh univerzah. Verjetno v drugih inženirskih segmentih ni drugače. Ustreznega kadra v tem obsegu pač ni. Na to naletijo snovalci novih programov in se zatečejo k več disciplinarnosti ter manko tipično nadomestijo z menedžerskimi vsebinami. Kako do dobrih inženirjev? Kako sploh do dobrih inženirjev? Kako jih nato pripraviti do dela v realnem sektorju? In kako prepričati, da tam ostanejo?
Kratkoročna rešitev je uvoz izšolanih inženirjev in dobrih študentov, ki jih bomo morali naučiti slovenščine in prepojiti z našo kulturo, da bodo tu ostali. Nadalje čim manj mučimo univerze z reformami; to so napredne institucije, ki pa potrebujejo svoj konservativni mir. In podprimo tiste, ki se visoko uvrščajo v mednarodnih sistemih vrednotenja, da bodo izboljšala razmerja študentov na predavatelja, intenzivirala raziskovanje ter omogočila kakovostno, zadostno produkcijo inženirjev: inženirski del Univerze Stanford ima okrog 4000 študentov in 240 članov fakultetnega osebja, letni raziskovalni fond je okrog sto milijonov evrov. Na člana osebja tako pride približno 400.000 evrov na leto (normirajmo to na BDP per capita in lahko vidimo naš položaj).
Nadalje, podjetjem v realnem sektorju zagotovimo državna sredstva za privlačne plače inženirjev (to le ponavljamo po že omenjenem prispevku). In končno, da bodo inženirji v realnem sektorju ostali, je potreben tek na dolge proge, ki se tiče tudi napačnih junakov. Pri nas še zdaj ni jasno, da je vsaj tako pomembno to, kako je nekdo nekaj ustvaril, kot kaj je ustvaril (tu je prva možna pomembna vloga družboslovja, del humanistike jo že dobro opravlja). Še vedno premalo govorimo o ljudeh, kot so g. Mere, g. Uršič, g. Akrapovič, g. Štrancar, gospoda Jakopin, g. Knuplež (žal pokojni), pa seveda o »klasikih«, kot sta g. Bobinac, g. Colarič itd., čeprav verjetno ti ljudje ne želijo preveč blišča žarometov (sij teh pa ne obsije niti mnogih zdravnikov v ozadju, ki za nizke plače izgorevajo za paciente, prav tako medicinske sestre ...).
To ni pogrom proti bogatim - ustrezne razlike so stimulativne, tudi pravične, prevelike in nepravične pa povsem demotivirajoče. Vera v pravičnost In tu nastopi ena najmočnejših simbolik - vera v pravičnost. Ta mora biti temelj vsake države. Če parafraziramo Machiavellija - vladar je lahko tudi grob, a mora biti pravičen. Pravičnost pa se v Sloveniji izgublja. Pred več desetletji smo doživeli razkol, katerega posledica so še zdaj neodgovorjena vprašanja na globoki etični ravni.
Zadnje desetletje je dodalo manj hud, pa vseeno ne zanemarljiv razkol ekonomske nepravičnosti. Tudi tu čas neusmiljeno teče. Sodstvo, ki po splošnem mnenju glede klasičnega kriminala deluje dobro, tu ne daje upanja v rešitev. A ne kaže vsega naprtiti sodstvu. Poznamo primere nastajanja zakonodaje c na način, ki bi lahko rabil za kake Ezopove _ basni. | Kako rešiti situacijo? Kot zadnja varoval-° ka se kaže ta, ki so jo uveljavili Hrvatje. Z ustavnim dopolnilom so zagotovili, da kriminal iz privatizacije ne zastara, kar bi bil lahko močan signal tudi naše države, da s pozitivnimi spremembami misli resno. Tu tako radi govorimo o sprevrženosti ZDA, a njihovo pravosodje je pravnomočno že zaključilo nekaj najhujših gospodarskih ekscesov, denimo primer Enron pa Worldcom/ MCI Communications. Prav tu družboslovna sfera lahko pomaga k preboju. Kako sicer animirati notranji potencial in zahtevati žrtvovanje naroda, ko je jasno, da se v jedru ni nič spremenilo in da bodo rezultati prerazporejeni po utečeni poti?
O resnosti stvari pričajo strukturne spremembe pokojninskega sistema, kjer je ključna spremenljivka, poleg demografskih kazalcev, BDP. In tu pozabljamo, da ga je zlasti strukturi, ki stoji za drugim in tretjim modelom podjetij, uspelo dodobra dotolči. Gledano z današnje točke bi bilo umestno na začetku privatizacije bolj upoštevati mnenje profesorja ljubljanske ekonomske fakultete, naj gre večina družbenega premoženja v pokojninski fond. Danes je videti, da bi bilo to dobro že zaradi ekonomske učinkovitosti, ne le pravičnosti.
Še enkrat - človek je simbolno bitje. Tu za reševalce krize bližnjice ne bo. Vlada bo morala prerazporediti denar. Da bi le imela srečno roko, saj bo nadvse potreben denar šel za ključne razvojne vložke, upamo pa, da tudi pravično za tiste, ki potrebujejo pomoč. Odrekati se bomo morali vsi. Ne bo pa enostavno, saj je ta vrsta manipulacije, da stokrat izrečena laž postane resnica, že presežena. Zdaj smo od tistih, ki so povzročili nastalo stanje, izpostavljeni obstreljevanju z meglo, ki učinkovito zagotavlja status quo, kar je dobro analizirano v filozofskem delu On Bullshit (Princeton Universitv Press, 2005). * Dr. Denis Trčekje izredni profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani
