Johann ne more biti tajkun
NatisniMedij: Delo - Sobotna priloga Avtorji: Repovž Mija Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga Datum: 30. 01. 2010 Stran: 6 Foto: Jure Eržen
Bine Kordež, direktor in solastnik Merkurja Kordež, bister, slok, v tesni obleki, ima dve redki odliki: pogosto razmišlja proti glavnemu toku in to si upa tudi glasno povedati. Njegove ekonomske analize, kijih ob prelomnih ekonomskih odločitvah oblasti objavlja v dnevnem tisku, so zato sveže, temeljijo pa na podatkih in njegovih izračunih. Znotraj tega se, za delodajalca nenavadno, dosledno postavlja na stran socialno šibkejših.
Je bil to pohlep ali pa tudi želja in ambicija obvladovati in razvijati podjetje?
Nedvomno gre za skupek vsega tega. Je to, da posameznik kupi delnico za 100 evrov in računa, da bo čez čas vredna 200 evrov, samo pohlep? Je pohlep, ko človek kupi hišo in pričakuje, da bo čez le ta vredna več?
Je optimističen, aktiven in prodoren človek. V pogovoru pa je, čeprav veder, vsaj dvakrat zazvenel nekam malodušno. Enkrat, ko je rekel, da ga niso nikoli povabili v vladni ekonomski strateški svet. Drugič pa, ko je govoril, kako se pri nas na pamet komentira in vrednoti, brez podatkov in številk. Hkrati pa so vsi nagnjeni k temu, da raje prikazujejo slabe kot dobre stvari. Iz tega, pravi, izvira velik del slabega javnega razpoloženja; kar je tudi pomembna sestavina krize.
Gospod Kordež, nekateri mediji vas uvrščajo v prvo ligo tajkunov. Se imate za tajkuna?
Glede tajkunov je največji problem, ker nihče v Sloveniji ni eksplicitno opredelil, kaj tajkun sploh je in kakšni so kriteriji. Zato je težko reči, kdo je tajkun in kdo ni. Se niste na nedavnem predavanju na ekonomski fakulteti nehote sami uvrstili mednje? Ne bi rekel. Le povzel sem splošno mnenje, po katerem spadajo med tajkune vsi, ki so se lotili menedžerskih prevzemov. Opozoril pa sem tudi na razlike.
Dejali ste, da so vas v menedžerski prevzem potisnile okoliščine. Katere?
Najprej, pred tremi leti, ko smo se odločali o prevzemu, je bila splošna usmeritev, da se mora država umakniti iz podjetij. Mislite na program o »umiku iz gospodarstva«, ki ga je za Janševo vlado pripravila povabljena skupina ekonomistov in finančnikov? Tako. Takratna usmeritev je bila, da bosta paradržavna sklada Kad in Sod svoje deleže v podjetjih prodala. Ko sem bil na pogovoru na Kadu in Sodu, so mi predlagali, naj sami poiščemo kupce, da bi tako videli, ali bo delež obeh paradržavnih skladov v Merkurju mogoče prodati. Ko sta oba paradržavna sklada pozneje objavila razpis za prodajo svojih deležev v Merkurju, se je med kupci naknadno pojavil Mercator, od Pivovarne Laško, ki je bila največji Mercator jev lastnik, pa je bil eksplicitno nakazan namen, da bodo Merkur kupili, s čimer bi postal podružnica Mercatorja. In tretjič, takrat je bilo ogromno denarja, banke so dobesedno iskale priložnost, kam bi ga plasirale. Take so bile okoliščine, v katerih smo se odločili za menedžerski prevzem.
Dobro, prejšnja vlada je dala močan impulz. Dokončna odločitev je bila vendar poslovne narave, stvar vodstva Merkurja.
Definitivno. V Merkurju si nismo želeli postati podružnica Mercatorja oz. Pivovarne Laško. Ocenjevali smo, da lahko ob podpori bank sami peljemo razvoj Merkurja naprej. Na podlagi omenjenih signalov in priložnosti smo ocenili naše možnosti, pripravili program, vizijo razvoja za naprej. S poslovnim programom smo šli do bank in jih vprašali, ali so pripravljene projekt menedžerskega prevzema financirati. Banke, v pretežni meri tiste, ki niso v lastništvu države Slovenije, so ga podprle. Če ga ne bi, se zanj ne bi odločili. Skratka, glede financiranja prevzema Merkurja ni bilo nobenih političnih dogovorov. Šlo je za čisti ekonomski interes bank v tistem obdobju.
Ste razmišljali nekako tako: drugi gredo v to, zakaj ne bi šli še mi, saj zakoni to dopuščajo, postali bomo lastniki in sčasoma tudi obogateli?
To je bil proces, ki je v Sloveniji tekel petnajst let. Normalna praksa je postalo, da so podjetniki postopoma kupovali podjetja. Razumljivo, s krediti, saj kapitala pri nas praktično nihče ni imel, po pošteni poti pa ga na hitro tudi nisi mogel pridobiti. Edina možnost je bila, da se podjetje kupi s kreditom s pričakovanjem, da se bo v petih, desetih letih njegova vrednost povečala toliko, da bo mogoče poravnati najeta posojila in ustvariti tudi pozitivno razliko.
Bi lahko rekli, da vas je malo gnal tudi pohlep, ta s krizo in menedžerji tesno povezana beseda? Je bil to pohlep ali pa tudi želja in ambicija obvladovati in razvijati podjetje?
Nedvomno gre za skupek vsega tega. Je to, da posameznik kupi delnico za 100 evrov in računa, da bo čez čas vredna 200 evrov, samo pohlep? Je pohlep, ko človek kupi hišo in pričakuje, da bo čez leta vredna več?
Številke pri nakupu delnice, hiše ali tako velikega podjetja so zelo različne. Seveda gre pri nakupu podjetja, kakršno je Merkur, za drugačne dimenzije.
Tisti, ki smo delali deset, dvajset let v nekem podjetju, ga gradili in gledali, kako raste, smo želeli svoje delo še naprej nemoteno opravljati. Merkur je bil pred petnajstimi leti vreden 50, ob prevzemu pa 500 milijonov evrov. Natančno tudi vemo, kdo je pridobil razliko, 4^0 milijonov, ker smo uspešno poslovali in povečevali vrednost podjetja. TOSObili Merkurjevi lastniki -skladi, Evropska banka za obnovo in razvoj, Kad in Sod in drugi delničarji.
Torej ni bil samo pohlep?
Pohlepu, o katerem se zdaj govori samo v negativnem pomenu, lahko dodamo tudi ambicijo, željo, da se podjetje razvija. Ta ambicija žene ekonomijo naprej. Če ne bi bili ambiciozni, če ne bi želeli graditi, če bi ne bili, če hočete - pohlepni, bi v zadnjih desetih letih ne zgradili petnajst nakupovalnih centrov, povečali števila delovnih mest, pa tudi plače ne bi rasle. Bi pa v tem primeru nove centre najbrž zgradil kakšen pohlepen lastnik iz Avstrije ali Nemčije in vsi bi bili srečni.
Mimogrede, so menedžerji kot ceh leta 2004 lobirali pri takratnem finančnem ministru Bajuku, da je ukinil določbe Mramorjeve dohodninske zakonodaje, s katero naj bi uvedli obdavčitev kapitalskih dobičkov od prodaje pretežnih lastniških deležev, s čimer bi preprečili menedžerske prevzeme največjih podjetij? Dokler je bil v opoziciji, je kar naprej zahteval preprečevanje prevzemov, ko je prišel na oblast, pa si je naenkrat premislil.
Zakaj se je zakonodaja spremenila, ne vem. Sam nikoli nisem hodil k politikom. Nikoli, ne prej, še manj sedaj, tudi nisem vabljen v vladne strateške svete, čeprav se kar dobro spoznam tudi na makroekonomske zadeve, na to, kaj se dogaja v ekonomiji kot celoti.
Zakaj poudarjate »sedaj«?
Glede na to pač, da naj bi med tajkuni nosil zastavo.
Dejali ste, da so bili v pretežnem delu prej družbenih podjetij po letu 1993 opravljeni menedžerski prevzemi. Na čem temelji ocena?
Merkur posluje praktično z vsemi podjetji v Sloveniji, tako da jih kar dobro poznam. Dejstvo je, da so bila razen podjetij, ki so na borzi, in podjetij, ki so ostala državna ali bila prodana tujcem, vsa druga kupljena s strani širšega ali ožjega kroga menedžmenta. Ocenjujem, da je tako trenutno okoli tretjina podjetij v lasti menedžmenta, skupaj s podjetji v privatni lasti od prej pa je takih okoli polovica. Od druge polovice pa je okoli 20 odstotkov v lasti tujcev, nekaj podobnega v lasti države, pri preostalih pa je lastništvo razpršeno.
Hočete morda s tem, da naj bi med tajkuni nosili zastavo, reči, da je narobe, da se vse prevzeme meče v isti koš, skupaj z dvema najbolj razvpitima, Bavčarjevim in tistim, ki ga je izvedel Boško Šrot?
Občutljivo je govoriti o Istrabenzu ali Pivovarni Laško, ker ozadja ne poznam. Na podlagi tistega, kar sem razbral iz medijev, sta bila omenjena prevzema specifična, realizirana v določenem dogovoru s politiko, prevzem pa je izvajala ena sama oseba. Prevzem Merkurja je, razen po vrednosti, potekal podobno kot večina drugih v Sloveniji, izvajan je bil po komercialnem principu in brez vpletanja politike, pri njem je sodelovalo sto menedžerjev na različnih ravneh. Tudi v primerjavi z nekaterimi manjšimi je potekal v skladu z zakonodajo in s soglasjem vseh nadzornih institucij. Ponudbo za prevzem smo javno objavili in ponudili delničarjem korektno ceno. Tisti, ki je leta 1995 svoj lastninski certifikat z največjo vrednostjo, ki je znašala 400.000 tolarjev oz. 3300 evrov, vložil v Merkur, je s prodajo svojih delnic ob prevzemu dobil 20.600 evrov, poleg tega pa pred tem še 2000 evrov dividende, skupaj torej 22.600 evrov. Človeku je resnično težko, ko se govori, da naj bi delničarje okradli.
Pred intervjujem sem na Vseslovenskem združenju malih delničarjev preverila, ali teče kakšna tožba. Prek njih ne poteka nobena. Je bila drugje kakšna vložena?
Tožbo sta vložila dva delničarja, s špekulativnim namenom. Želela sta izsiliti več. V naših podjetjih dobro vedo, kako te zadeve tečejo: tudi če misliš, da tožbe ne boš izgubil, pozneje oceniš, da boš do konca tožbenega postopka zaradi stroškov izgubil vec, kot če bi se pogodil že danes.
Jima je uspelo?
Z enim smo se dogovorili in je tožbo umaknil, druga še teče. Vedeti pa je treba, da ima vsak le po deset delnic.
Zakaj ste, kot temu pravijo, iztisnili male delničarje, ki ob ponudbi za prevzem niso želeli prodati svojih delnic? To vam nekateri zamerijo.
Merfin je po prevzemni ponudbi, ki j o je javno objavil in povabil delničarje k prodaji delnic, postal 99-odstotni lastnik Merkurja. S tem smo postali v celoti odgovorni za podjetje. Normalno je, da smo poskušali preostali odstotek delničarjev prepričati, naj nam delnice prodajo, in jih izplačati. Da se delničarje o tem prepriča, je praksa pri vseh prevzemih, povsod po svetu. Med drugim tudi zaradi stroškov, ki bi jih sicer imeli zaradi obveznosti poročanja.
V redu, prevzem ste opravili zakonito in pošteno do delničarjev. Ste ravnali tudi pametno?
Ko pogledam nazaj, še danes ocenjujem, da je bila odločitev v tistem trenutku pravilna. Če bi vedel, kaj se bo dogajalo čez dve, tri leta, pa te transakcije ne bi delali. Mislim pa, da je razmišljanje o tem sedaj irelevantno.
Kje je bila napaka? V izbruhu svetovne krize?
Napake ni bilo. Dejstvo pa je, da je kriza spravila ekonomijo v čisto druge okvire. Da bo tako huda, si niso mislili niti tisti, ki so svarili pred nevarnostjo.
Ali ne bi bilo od menedžerjev velikih podjetij pričakovati, da bi vsaj malo predvideli možnost krize in ne bi tako na slepo skočili v bazen, iz katerega je leta 2007 voda že začela odtekati?
V svetu in tudi pri nas imamo uradne institucije in inštitute, ki se ukvarjajo z napovedmi, s tem, kaj se bo zgodilo. Povejte mi ime enega inštituta, ki je pred tremi leti napovedal, da bo čez dve leti gospodarska aktivnost pri nas padla skoraj za 10 odstotkov? Pred tremi leti nihče ni menil, da se bo gospodarstvo tako rekoč zlomilo. V tistem času, ko smo se pripravljali na prevzem, je pri nas potekala diskusija, ali je za Slovenijo dobro, da raste po 4 ali pa bi morala po 7 ali 8 odstotkov na leto, kot so takrat rasli »baltski tigri«. Menedžer bere projekcije tistih, ki jih uradno in strokovno pripravljajo, in se precej opira nanje. Napovedi pa so seveda vedno malo ekstrapolacija prejšnjega stanja, malo pa ocene, kaj naj bi se dogajalo v prihodnje.
Ali to pomeni, da so poslovne elite enako nedaljnovidne, kot smo navadni ljudje?
Morda je to, zakaj tega nismo predvideli, preveč obtožujoče za menedžerje. Menedžerji se opiramo na uradne podatke in ocenjujemo, kakšna je verjetnost, da se bo zgodilo to, kar napovedujejo. Matematika daje to možnost. Naredili smo stres teste, podobne, kot jih delajo banke, kaj se bo torej zgodilo, če bi padla rast ali če bi se povečala obrestna mera. Predvidevali smo, da bomo situacijo obvladali, če bo prišlo do normalne stopnje krize, običajnega nihljaja. Vseh negativnih stvari pa v poslu ne moreš nikoli predvideti. In še nekaj: če bi se vedno bali, kaj vse se lahko zgodi, je vprašanje, ali bi Merkur v zadnjih petnajstih letih svoje prihodke povečeval po 15 odstotkov na leto. Verjetno bi bili še vedno tako majhni, kot smo bili pred toliko časa.
So bili podatki in napovedi uradnih institucij ničvredni? Je med menedžerji, podobno kot med večino ekonomistov, vladala nekakšna kolektivna slepota? Kako, da smo vsi zašli?
To je posledica črednega nagona. Vsi smo videli pozitivno sliko, v pozitivno tudi vsi radi verjamemo. Preprosti ljudje so kupovali delnice, ki so bile zelo drage, in je bilo skoraj nemogoče, da bi njihova cena še naprej rasla. Pa je vendar še rasla. Nas je gnala želja, da bi bilo podjetje močno, veliko, pomembno. Danes se vse skupaj preveč vulgarizira samo na željo po milijonih in milijonih. Za vsakdanje življenje potrebuješ relativno malo. Zame je recimo važno, da imam kolo in prosti čas, ki ga lahko preživim na kolesu.
No, imate tudi okrog 26 odstotkov Merkurja.
To je res. Ko imaš tako premoženje, je to bolj breme in odgovornost kot pa nekaj, kar bi koristil, uporabljal. Poleg premoženja pa imam seveda tudi obveznosti do bank, ki so mi dale posojila. Na to se pozablja. Zadnjič sem bral anketo, da bi morali nacionalizirati podjetja, v katerih so bili izvedeni menedžerski prevzemi. Rad verjamem, da bi bilo veliko menedžerjev, ki so izvedli prevzem, danes takoj za to. Toda pod pogojem, ki se praviloma spregleda: če bi se nacionaliziralo njihovo premoženje, bi se morali nacionalizirati tudi najeti krediti. Tudi prejšnji delničarji bi morda hoteli znova postati lastniki podjetja. Prav rad pa bi videl, kateri Merkurjev delničar bi bil, da bi znova pridobil svoj prejšnji lastniški delež, danes pripravljen plačati za eno delnico 405 evrov, se pravi ceno, po kateri nam jo je prodal.
Se vam zdi ideja o nacionalizaciji menedzersko prevzetih podjetij realna?
Pravzaprav ne, mislim, da je iz nekega drugega časa.
Vaše mnenje je, daje obravnava domačih prevzemov in podjetij nekorektna. V čem se to kaže?
Ne, ne nekorektna. Moje mnenje je, da bi si domači prevzemniki zaslužili vsaj podobno obravnavo v medijih kot tuji. Torej ne boljše, a tudi ne slabše. Medijska obravnava prevzemov naših menedžerjev pa je praviloma negativna, prevzemov tujih v popolnoma enaki situaciji pa ne. Predstavljajmo si, da bi lastniki Bauhausa ali Obija, skratka nekega močnega tujega podjetja, ki se ukvarja z isto dejavnostjo kot mi, kupili Merkur. To za medije sploh ne bi bilo zanimivo. Urednik nekega večjega našega časopisa mi je pred časom rekel: Jasno, koga pa briga Johann iz Nemčije? Če pogledamo Sij, slovenske železarne: lastniki iz Rusije so ga korektno kupili na dražbi, za to so, enako kot mi, najeli kredit, menda celo pri slovenskih bankah. Noben medij ne poroča o tem, kdaj jim bodo podaljšali kredit, ali ga bodo lahko vrnili ... Nakup velja za popolno legalno transakcijo, ki je bila narejena transparentno. Posel pač enak kot naš. Vedeti je tudi treba, da še noben podjetnik ni kupil drugega podjetja ali šel v kakšno drugo naložbo drugače kot tako, da je prej izračunal, ali se mu bo to v nekaj letih povrnilo in bo tudi zaslužil. Tudi Novartis je naredil kalkulacijo, preden je kupil Lek. Nakup se mu je povrnil v dveh letih. Tako kalkulacijo so naredili tudi novi lastniki Sija, pa tudi mi. Vidimo tudi, koliko podpore naših politikov imajo posamezna podjetja iz tujine. Splošno znan je primer Revoza. Slovenska država mu je v zadnjih petih letih dala 50 milijonov evrov nepovratne pomoči, Revoz pa je, kot vemo, svoji materi v Franciji nakazal približno tak znesek dividend. Po drugi strani je skupina Merkur v zadnjih desetih letih zaposlila okoli 700 ljudi z višjo in visoko izobrazbo, od tega 500 v Sloveniji. V Revozu po njihovih uradnih podatkih takega zaposlovanja skorajda ni bilo.
Je tak odnos naša posebnost?
Slovenija ravna podobno kot druge države, podpira tuja podjetja, da pridejo oz. ostanejo v našem okolju. Tako razmišljanje je deloma razumljivo - bojijo se, da bi Revoz, če ne bi dobil nepovratne podpore, proizvodnjo umaknil iz Slovenije. Za domača pa se računa, da bodo tu ostala. Če že po naključju naredijo kakšen podoben premik kot tuja, pa je to sprejeto izjemno negativno, deloma tudi iz zavisti.
Trdite, da se menedžerskim odkupom v medijski obravnavi daje preveliko težo. V kakšnem smislu?
Za vse probleme, s katerimi se srečuje gospodarstvo, se praviloma krivi menedžerske prevzeme ali kar domnevno tajkunizacijo Slovenije. Tudi če menedžerskih prevzemov ne bi izvedli, bi bila situacija zaradi svetovne krize podobna.
Bi pa bila podjetja manj zadolžena.
Nekatera da, druga ne. Če je Merkur malo bolj zadolžen, to še ne pomeni, da bo v svojih trgovinah prodal manj, in nasprotno. Verjetno na odločitev o nakupu pralnega stroja ne vpliva to, ali je Merkur manj ali bolj zadolžen. S tem, ko se menedžerskim prevzemom daje prevelika teža, se odvrača pozornost od reševanja dejanskih problemov.
V nesrečo ste spravili banke, pravijo.
Še iz nobene banke niso prišli do mene in izjavili, da so nesrečni. Ob prevzemu so bile banke zainteresirane za ta posel in so ga bile pripravljene spremljati. Svoje obveznosti izpolnjujemo, kot določajo pogodbe. Če nas kakšna banka ne želi več kreditirati, kredit vrnemo. Med bankami in nami je izključno poslovni odnos.
Slabe vesti nimate. Zdi pa se, kot da prevzem obžalujete.
Slabo vest imaš, če komu storiš kaj hudega, kar se ni zgodilo. Takrat smo se odločili pravilno. Ko pa pogledam, koliko negativne energije je bilo sprožene proti meni in Merkurju, pa lahko rečem, da bi mnogo laže spal, če tega ne bi naredili. Dogaja se nekaj podobnega kot pred desetimi leti, ko je Merkur kupil celjsko Kovinotehno. Mi smo imeli 1300 zaposlenih, Kovinotehna okoli 1100. Štajersko okolje je prevzemu nasprotovalo, češ, kako si drznemo itd. Prevzem je bil dober za Merkur in Kovinotehno, tudi nikogar nismo odpustili, Merkur je postal največji trgovec s tehničnim blagom v Vzhodni Evropi. Tudi takrat sem rekel, da se za prevzem "Ko vinotehne ne bi odločil, če bi vedel, kaj bo to sprožilo. Ne poslovnih problemov, ampak zadev, ki so povsem iracionalne.
Beremo, da Merfin, prek katerega ste menedžerji prevzeli Merkur, izčrpava Merkur.
Kljub prevzemu, ki smo ga izvedli pred dvema letoma, je bilo lansko leto po investicijah v vsej Merkurjevi zgodovini najmočnejše. V zadnjih letih smo odprli veliko novih centrov. V času krize, ko se je obseg prodaje zmanjšal, ne bomo gradili novih, temveč se bomo bolj osredotočili na boljše poslovanje obstoječih. Kolikor imamo informacij, so tudi drugi trgovci s tehničnimi izdelki na trgih, kjer načrtujemo nadaljnji razvoj - na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji -, ustavili nove investicije. Podobno kot mi tudi oni čakajo, v katero smer se bodo obrnila gospodarska gibanja. Ko bo pozitivna rast dovolj zanesljiva, se bomo znova začeli pogovarjati o novih projektih.
Boste zdržali? Kje je točka, ko bi zaradi prevzema morali prodajati Merkur, po kosih ali v celoti?
Ko smo reorganizirali skupino na tri divizije - Merkur, Meersteel in Big Bang -, smo izrazili tudi interes, da v vseh treh divizijah dobimo manjšinskega partnerja. To nam bo olajšalo realizacijo prevzema do konca. Lahko se zgodi tudi, da se bomo z delom skupine vrnili na borzo. Odvisno od tega, kaj se bo dogajalo z ekonomijo v naslednjih letih.
Če ne bi zdržali, bi bil to tudi osebni udarec za vse, ki ste najeli posojila za nakup lastniških deležev?
Pri prevzemu smo sodelovali vsi vodilni v vseh delih skupine in vseh državah, vložili smo kar velik denar. Najeli smo kredite, za katere garantiramo s svojim osebnim premoženjem. Na nas je, da potem, ko se bo konjunktura znova začela, vrednost podjetja znova spravimo na tisto, kolikor smo zanj plačali. Projekt bo bolj zahteven, toda verjamemo, da ga bomo izpeljali do konca.
Kakšno pa je stanje v slovenskih podjetjih? So v hudih težavah? Jih lahko veliko propade?
Ni enostavno. Če se bo začela postopna rast, je po mojem mnenju večina podjetij sposobna prebroditi padce prodaje. V tem primeru ne bo večjega obsega propadov. Vsako podjetje ima določene rezerve. Navsezadnje so lani zmanjševala stroške, in ko se proizvodnja poveča, se z zamikov pokažejo pozitivni rezultati racionalizacije. Tudi banke ob morebitnem pojavu izgube tehtajo, ali ni bolj smiselno počakati s stečajem, če le obstajajo možnosti, da bo podjetje v letu ali dveh znova začelo pozitivno poslovati. Če bi letos ali prihodnje leto ponovno padla proizvodnja in bi se kriza torej poglabljala, bi se pa težave našega gospodarstva povečale. Podjetja so med seboj zelo povezana, težave gredo avtomatsko po verigi navzdol. Upam, da se to ne bo zgodilo.
Je naše gospodarstvo strukturno tako obupno zaostalo, kot se govori v zadnjem času? Ali pa je tudi nekaj pretiravanja?
Zadnje čase res beremo, da naj bi naše gospodarstvo čakal tako rekoč kolaps. Osebno mislim, da naša podjetja niso zastarela ali zaostala, nimamo pa take strukture gospodarstva, kot jo imajo v Nemčiji ali Luksemburgu. Seveda bi bilo zelo dobrodošlo, če bi imeli več podjetij z visokotehnološkimi izdelki. Toda Slovenija je na nižji stopnji razvoja, tudi nima toliko kapitala, da bi se podjetja lahko hitreje razvijala. Imamo podjetja, kakršna pač imamo. Cimos denimo dela to, kar zna, in iz leta v leto izboljšuje proizvode. Tako postopno napreduje in dosega zdravo rast.
Ni možen hitrejši preskok?
Nekateri pričakujejo, da bodo razvojno raven gospodarstva povečala podjetja v tuji lasti, a to ni realistično. Mislite, da so v baltske države prinesla visoko tehnologijo? Tja so prišla, ker so iskala poceni delovno silo. Tudi pričakovanje, da bomo podjetja na višjo razvojno raven spravili z nekaj načrtovanimi reformami in dokumenti, so bolj iluzija kot realnost.
Do izbruha krize so podjetja kar dobro delovala. Ali pa smo tako samo zmotno mislili?
Ko posli cvetijo in se vsako leto proda deset do dvajset odstotkov več kot leto prej, podjetja spremlja občutek, da stvari obvladujejo. Zdaj se je pokazalo, da vendar nismo tako dobri, kot smo si domišljali, pa tudi ne tako slabi. Stvari moramo razvijati naprej. Drugega nam niti ne preostane.
Se podjetja v težavah borijo za preživetje tako, da računajo predvsem na odpuščanje?
Mislim, da so zelo aktivna. Po eni strani zmanjšujejo stroške, po drugi pa poskušajo najti nove izdelke in nove trge. Razvoj in uspeh podjetij v naslednjih letih je v resnici odvisen samo od njihovega menedžmenta. Kdor se zanaša, da mu država lahko prinese rešitev problemov podjetja, se moti. Ne zato, ker država tega ne bi želela, ampak zato, ker ne more.
Bo povišanje minimalnih plač, kot ga načrtuje vlada, uničilo del podjetij, kot alarmantno napovedujejo delodajalska združenja?
Povečanje je sicer precejšnje in mislim, da bi lahko vlada oblikovala predlog, ki bi podjetja nekoliko manj obremenil. Osebno pa ocenjujem, da lahko načrtovano povišanje minimalnih plač redko katero podjetje tako obremeni, da bi bilo to vzrok za njegov propad. Če bi gospodarstvo z družbeno akcijo razbremenili previsokih obrestnih mer, ki jih mora plačevati danes, pa bi lahko negativne učinke povišanja minimalnih plač hitro nevtralizirali. Te obrestne mere so tako visoke zato, ker banke plačujejo visoke obrestne mere za depozite tistih, ki imajo presežke denarja. Če bi obrestne mere znižali, bi to bistveno bolj razbremenilo gospodarstvo kot kakšni popravki pri davkih, po drugi strani pa bi povečalo njegovo konkurenčnost, o čemer ves čas vsi toliko govorijo. Po vaših izračunih slovenska podjetja niso najbolj obdavčena v EU, kot kar naprej trdi gospodarska zbornica, pa tudi vlada. Gre za zavajanje ali pa, kot se v takih primerih diplomatsko reče, za stvar interpretacije? Na podlagi podatkov naših podjetij na Hrvaškem, Češkem in v Nemčiji sem naredil primerjavo obdavčitve vseh prejemkov zaposlenih, vključno z nadomestilom za prehrano, prevoz in regresom, ki se drugje v glavnem ne izplačuje, in pokazalo se je, da so nižji in srednji prejemki pravzaprav v Sloveniji obdavčeni manj kot v omenjenih državah. Take informacije se običajno ne pojavljajo, ker večina komentatorjev ne uporablja konkretnih številk. S konkretnimi podatki se redko kdo ukvarja, saj to zahteva več truda in znanja, svoje pa igra tudi interes, kaj želiš povedati. Ali zbornica dobro zastopa podjetja ali pa je v odnosu do delovne sile včasih preveč toga in neizprosna in s tem škoduje podjetjem in menedžerjem? Vlogo gospodarske in trgovinske zbornice ocenjujem pozitivno. V primeru plač pa vseeno menim, da ta problem preveč potencira in da jih zato potem zmanjka energije na drugih področjih. O visokih obrestnih merah se skoraj nič ne pogovarjamo, čeprav podjetja bolj obremenjujejo kot plače. Imamo torej denar za plačilo visokih obresti deponentom (posredno prek bank), za dvig minimalne plače pa naj ga ne bi imeli. Zagovarjate znižanje obrestnih mer zato, ker bi vam to med drugim prišlo prav pri vračanju posojil za prevzem? Za to se zavzemam, ker so obrestne mere pri nas bistveno višje kot v evroobmočju, za kar ni prav nobenega razloga. Če bi imel pred očmi samo prevzem, bi bil proti dvigu minimalne plače tako, kot ga je zastavila vlada, saj bo obremenil tudi Merkur, ne glede na to, da pri nas že od lanskega avgusta najnižja bruto plača znaša 700 evrov. Znižanje obrestnih mer bi koristilo Merkurju, pa tudi celotnemu gospodarstvu. Se kriza izrablja za to, da bi bolj priviti delovno silo in dobili koncesije od vlade? Mislim, da ne gre za izrabljanje, temveč za skrb za preživetje podjetij. Pri koncesijah vlade pa je tako, da gospodarstvo vsako znižanje obdavčitve ali druge prejete ugodnosti na narodnogospodarski ravni plača nekje drugje, na drug način. Opozarjate, da so razlike med najnižjimi in najvišjimi prejemki v Sloveniji najnižje v EU. Na kaj se opirate? Podatki Eurostata kažejo, da so bile razlike pri dohodkih prebivalstva - plačah, pokojninah, socialnih prejemkih itn. - v Sloveniji med vsemi evropskimi državami najnižje. Mislim, da je napaka politike in tudi medijev, da se taki, pozitivni podatki mednarodnih publikacij preredko predstavljajo javnosti. Morda zato, ker smo Slovenci nagnjeni k temu, da mnogo bolj verjamemo negativnim neuradnim informacijam kot pa uradnim statističnim podatkom. Ljudi podatki o majhnih razlikah pri dohodkih očitno ne prepričajo. Morda zato, ker imajo v zadnjem času pred očmi tudi premoženje. Tega pa statistični podatki o socialni razslojenosti tako v Evropi kot pri nas ne vključujejo. Res je, da je razslojenost pri premoženju vedno večja kot pri dohodkih. Toda tako je povsod po svetu. Je pa tudi razslojenost glede premoženja v tujini bistveno večja kot v Sloveniji. Toda vsi raje prikazujejo negativne kot pozitivne stvari. Po mojih ocenah in razpoložljivih podatkih ima v Sloveniji prvih deset odstotkov ljudi okoli 40 odstotkov vsega premoženja, v razvitih državah pa so ocene, da je 80 ali 90 odstotkov vsega premoženja koncentrirano v rokah 5 odstotkov ljudi. Če bi pri nas na situacijo gledali skozi omenjene podatke, bi bilo več zadovoljstva med ljudmi, pa tudi sedanje negativno družbeno razpoloženje bi verjetno obrnili v pozitivno smer. Morda bi bilo dobro tudi, če bi čim več Slovencev obiskalo tiste dele Londona ali New Yorka, v katerih je življenje bistveno, bistveno slabše kot pri nas. Ker to priporočilo prihaja iz mojih ust, ki veljam za človeka z ogromnim premoženjem, čeprav je resnica daleč od tega, bo to a priori zvenelo neverodostojno. Morda pa bi mednarodne primerjave posredovali javnosti tisti, ki oblikujejo javno mnenje. Mislite na nas, novinarje? Na novinarje, pa tudi na tiste mnenjske voditelje, ki jim javnost v tem trenutku bolj zaupa kot menedžerjem. Menedžerji so v zadnjem času v resnici izgubili velik del ugleda. Na žalost. S krizo in potenciranjem zgodb o menedžerskih prevzemih so se iskali krivci. To je do neke mere normalna reakcija - nekomu je treba naprtiti odgovornost, zakaj se slabše živi. Podobno se dogaja tudi v razvitih državah, tudi tam je ugled menedžerjev razmeroma nizek, čeprav niso imeli prevzemnih zgodb. Se pa vlečejo na dan druge negativnosti. Neko vlogo je odigralo tudi to, da se menedžerji kot ceh niso distancirali od dveh najbolj problematičnih prevzemov, ki sta bila izpeljana ob pomoči politike. Gostilniško je lahko obravnavati Merkur in druge prevzeme. Za pozitivno ali negativno opredelitev konkretnega prevzema pa so potrebni eksaktni elementi in argumenti. Brez tega menedžer težko oceni in ovrednoti drugega menedžerja, hitro mu lahko naredi krivico. Tudi sam sem nesrečen, če kdo naš prevzem Merkurja ocenjuje kot goljufijo ali oškodovanje, ne da bi za to imel eksaktne argumente. Resničen problem je, da glede tega svoje vloge ne odigra pravni red. Oktobra je Reporter senzacionalistično poročal, da naj bi organi pregona vodstvo Merkurja sumili kaznivega dejanja zlorabe položaja, da so mu organi pregona na sledi in da poznavalci v kratkem pričakujejo pridržanje in hišne preiskave. Kaj seje zgodilo? Do sedaj ni bilo nobene preiskave, ne v zvezi z mano ne v zvezi z Merkurjem. Opravljen je bil le informativni pogovor o kreditu, ki ga je Merkur najel pri eni od bank, pa ne z mano. Sam o preiskavah ne vem nič oziroma o njih nisem bil obveščen. Vas običajni ljudje gledajo postrani? Ne. Četudi sem medijsko malo bolj izpostavljen, je presenetljivo, kako malo ljudi me na cesti ali drugod sploh pozna. V okolju, ki ve, kako delujem v podjetju, kakšne so moje prioritete, nimam nobenih problemov, m
